Vsi, ki poznate situacijo trga, veste, da je obala prestiž in da se cene vrtijo visoko. Marsikdo si niti pomisliti ne upa, da bi kdaj prišel do nepremičnine Lucija, ker se zaveda kakšni denarji se tukaj obračajo.
Danes temu rečem, da življenje piše svojo zgodbo in teče naprej in če znaš živeti naprej, potem boš srečen, jaz nekaj časa nisem znala, ko sta mi odšla stara starša in mi za sabo pustila stanovanje. Bila sem v žalovanju, jezi nisem se mogla sprijazniti da ju več ni. Ko sem dolgo in dolgo premlevala kako naprej brez njiju, brez njihovih objemov, sem od zadaj imela stanovanje, na drugem koncu Slovenije.
Nisem rada zahajala tja, kajti dušil me je občutek spominov in da v njem ni več njiju, bolelo je preveč, vsak korak, vsaka slika, kljuka, pipa. Vse so bili spomini. Ko več nisem vedela kaj naj storim, pa sem se spomnila njihovih besed: » Ko naju ne bo, naredi z stanovanjem to, da bo tebi lažje:«
Ta stavek mi je odmeval, vedela sem da mi je obala dala lep kos življenja, kjer sem se izoblikovala, tako sem si dovolila pogledati nepremičnine Lucija, da bi njihovo stanovanje prodala in kupila eno manjše stanovanje na obali, ker mi je bila všeč Lucija, sem tako gledala nepremičnine Lucija, ker sem vedela, da bi bila srečna.
Dolgo sem se borila z to idejo, dokler nisem bila postavljena pred dejstvo, ko mi je prijatelj pokazal nepremičnine Lucija, katere bi lahko kupila. Takrat sem zaključila zgodbo, kot sta jo zaključila onadva, ko sta odšla, zavedala sem se da jih ne bo več nazaj in da ne smem žalovati, takrat sem si ogledala nepremičnine Lucija in se za eno odločila. Stanovanje sem prodala, se poslovila in šla naprej. Danes se zavedam, da nepremičnine Lucija ne bi nikoli imela, če ne bi bilo njiju. To sta mi podarila onadva.