Medtem ko mi pergola dela primerno senco, se jaz grejem zunaj, kjer je mnogo topleje kakor v hiši. Dejansko imam tak mraz notri, da me je tako zeblo v noge, da je bilo prav nevzdržno. Zunaj je pravo poletje v hiši pa prava zima. Ampak ker me je tako zeblo v hiši sem se prav premrazila in mi je komaj po pol ure zunaj v vročini postalo ravno prav. Šele po tem se sem premaknila, da mi je pergola delala senco, saj mi pred tem nikakor ni odgovarjala.
Kadarkoli me tako zebe, moram biti najprej najmanj pol ure na neposrednem soncu, saj mi je šele po tem dovolj toplo in mi počasi postane prevroče. Vem, da je to nekaj zelo nenavadnega za razmeti pri marsikomu, ampak tako je. Zelo dobro je, da imam toliko nizki temperaturi v hiši, kadar so izjemni vročinski vali. Ampak če tega ni potem, je lahko hitro prenizka temperatura. Posledično me pa zebe tako, da ne morem niti razmišljati.
Delo sem nadaljevala kar ob bazenu in skrita v senci, ki jo je delala pergola ter uživala ob sveži limonadi in prigrizkih. V resnici niti ne vem, zakaj se večkrat ne spomnim tega. Vedno imam en program v sebi, ki misli, da moram delo vedno opravljati za pisalno mizo. Kot da niso bili prenosniki narejeni zato, da se lahko delo opravlja kjerkoli. Sedaj bom zagotovo nekaj dni delala delo zunaj, ker mi bo notri vsekakor premrzlo. Kakšne eklektične peči pa ne bi prižigala zato, da bi me segrela, ker mi je to nekaj kar je popolni nesmisel, če grem lahko enostavno ven in se pogrejem. Pa še poletno barvo lahko dobim, saj je zadnje čase prav nimam veliko. Morda mi pergola ne koristi ravno najbolje pri tem, mi pa vsekakor koristi pri delu, kar je pa tisto, kar najbolje potrebujem sedaj.