Bile sva kot dan in noč, res je da sva imele različne življenjske zgodbe, danes sva obe odrasli, se razumeva, čeprav karakterno čisto drugačni. Prišlo pa je obdobje, ko se nisva in meditacija je bila tista, ki je vse popravila. Namreč nisva se znali več pogovarjati, kadarkoli sem jaz začela kakšen koli pogovor, je moja sestra hitro postala živčna, nervozna in se začela dreti.
Prav nič prijetno se nisem počutila, da se je vedno drla, bila cinična in da nikoli nisem povedala nič prav. Počutila sem se, kot da izgubljam sestro in dejansko sem jo res. Nisva se več veliko družile, ker njej je bilo vseeno, jaz pa sem se jo zaradi konfliktov izogibala. Prišel je ta dan, ko je meditacija pri njej začela popravljati to jezo in agresijo, to pa takrat, ko je sama videla, da nekaj ni v redu, da se ne obnaša pravilno, da seje njeno življenje samo slabšalo in vedno bolj je ostajala sama, kajti vsi smo se začeli umikati, ker se ni bilo smisla pogovarjati z njo, saj je vedno preglasila in prevladala, pa tudi če ni imela prav.
Tako je meditacija postala njen vsakdan, sprva mi tega sploh ni povedala, ker je tečaj plačala na skrivaj in se ga tudi na skrivaj udeležila, kajti meditacija je za njo bilo nekaj novega in ni znala sama doma izvajati tega načina umiritve. Šele ko je meditacija bila že nekaj časa njen del življenja, je to povedala, jaz pa sem videla, da meditacija deluje, ker sem se z njo lahko mirno pogovarjala.
Bila sem srečna zanjo in prav tako vsi ostali, lahko rečem, da sva danes spet ustvarili odnos, ki sva ga imele včasih, le kdaj pa kdaj jo spet malo vrže, a se sedaj ustavi, ker vidi, da ni prav, to pa je naredila meditacija, ker jo je dobesedno naučila obnašanja.