Noč v muzeju

Danes čistim plise zavese, ker so že konkretno sive barve od prahu, namesto snežno bele, kakor so bile na začetku. Ne vem sicer kako mi bo to uspelo, ker je ta material tako kočljiv in samo upam, da česa ne zafrknem. Vsekakor pa ne morem več gledati, kako se plise zavese barvajo v sivo barvo in s tem tudi sivijo moj prijetni prostor. Saj siva barva je lepa barva, ampak vseeno ni primerna za vsak izdelek.

Sicer vseeno na njih ni veliko prahu, ker ne pobirajo veliko tega nase, ampak če jih dolgo ne čistim se vseeno pozna. Ni mi pa jasno kam sem dala krpo iz mikrovlaken, ki je najboljša za čiščenje plise zavese in me malo skrbi, da se tole čiščenje ne bo izvedlo danes. Morda bom celo morala malce improvizirati, kar mi pa ni najbolj všeč. Vsaj sesalec vem kje je, tako, da bom plise zavese najprej posesala, da vsaj nekaj naredim in bom potem iskala ostalo naprej, da uredim do konca. Upam le, da se še pri sesalcu kaj ne zalomi ravno danes.

Vendar preden začnem, me čaka še, da odmaknem vse okoli oken, da česa ne razbijem ali uničim. Nekje imam namreč rože, drugje imam jedilno mizi, spet v spalnem delu imam neko drugo pohištvo in verjetno bi bilo najbolje, da to predhodno umaknem, preden začnem s sesalcem izvajati čistilno akcijo. Kdo bi si misli, da bo čiščenje plise zavese na koncu postalo, pravi rekreativni dan. Sicer pa vsaj ne bom imela slabo vest kakor, če bi ležala cel dan.

Načrt imam, vse, kar me še čaka, je, da začnem realizirati načrt. Medtem seveda upam, da se bom spomnila, kam se pospravila krpo iz mikrovlaken. Če ne bo šlo drugače in sesanje ne bo dovolj, bom pa s čim drugim očistila plise zavese, nekako se bom že znašla.…

Vsi, ki poznate situacijo trga, veste, da je obala prestiž in da se cene vrtijo visoko. Marsikdo si niti pomisliti ne upa, da bi kdaj prišel do nepremičnine Lucija, ker se zaveda kakšni denarji se tukaj obračajo.

Danes temu rečem, da življenje piše svojo zgodbo in teče naprej in če znaš živeti naprej, potem boš srečen, jaz nekaj časa nisem znala, ko sta mi odšla stara starša in mi za sabo pustila stanovanje. Bila sem v žalovanju, jezi nisem se mogla sprijazniti da ju več ni. Ko sem dolgo in dolgo premlevala kako naprej brez njiju, brez njihovih objemov, sem od zadaj imela stanovanje, na drugem koncu Slovenije.

Nisem rada zahajala tja, kajti dušil me je občutek spominov in da v njem ni več njiju, bolelo je preveč, vsak korak, vsaka slika, kljuka, pipa. Vse so bili spomini. Ko več nisem vedela kaj naj storim, pa sem se spomnila njihovih besed: » Ko naju ne bo, naredi z stanovanjem to, da bo tebi lažje:«

Ta stavek mi je odmeval, vedela sem da mi je obala dala lep kos življenja, kjer sem se izoblikovala, tako sem si dovolila pogledati nepremičnine Lucija, da bi njihovo stanovanje prodala in kupila eno manjše stanovanje na obali, ker mi je bila všeč Lucija, sem tako gledala nepremičnine Lucija, ker sem vedela, da bi bila srečna.

Dolgo sem se borila z to idejo, dokler nisem bila postavljena pred dejstvo, ko mi je prijatelj pokazal nepremičnine Lucija, katere bi lahko kupila. Takrat sem zaključila zgodbo, kot sta jo zaključila onadva, ko sta odšla, zavedala sem se da jih ne bo več nazaj in da ne smem žalovati, takrat sem si ogledala nepremičnine Lucija in se za eno odločila. Stanovanje sem prodala, se poslovila in šla naprej. Danes se zavedam, da nepremičnine Lucija ne bi nikoli imela, če ne bi bilo njiju. To sta mi podarila onadva. …

Danes je že veliko služb, ki se lahko delajo od doma, tudi sama imam takšno službo in Illy kava je moj ritual, zavedati pa se je potrebno, da zahteva določeno organizacijo, pa čeprav se vidi, kot idealno delo, lahko ima tudi kakšne slabe strani. Pri meni je delo od doma enako domača Illy kava, ki mi omogoča, da delo opravljam z večjim veseljem.

Pri meni je delo od doma nujno, ker si ne morem privoščiti službe, ki bi zahtevala določen urnik, ker je moj mož neprestano od doma in bi tako najin sin bil brez varstva. Tako sem se odločila, da poskrbim zato, da bo moj sin odraščal v miru in ne bom imela problema z varstvom. Drugače sem človek akcije in potrebujem družbo, tako da bi raje šla delat med ljudi. Vseeno pa sem si sedaj naredila tako, da sem srečna sama, srečen je sin in tudi mož je razbremenjen, ker ve, da skrbim za sina. No, tukaj pa pride na vrsto Illy kava, ker resnično mi polepša moje delovne dni doma, saj je že prva misel, ko se moram usesti za več ur za računalnik ta, da si bom prej pripravila Illy kavo in tako bom lažje naredila vse kar je potrebno.

Po navadi spijem eno Illy kavo, če pa sem sposobna delati več ur, kot po navadi, pa pride na vrsto še druga Illy kava, tako me kava ohranja motivirano, da si naredim pavzo in kasneje spet nadaljujem ob srkanju le te božanske kave. Nekdo bi se temu smejal, jaz pa se še kako zavedam, kako zelo mi pomaga, da vsak dan naredim točno toliko dela od doma, kot je potrebno, ker mi Illy kava da to zadovoljstvo, motivacijo, energijo.

Ja, to je to, kar potrebujem, da srečna delam od doma in da smo vsi srečni. Ko bo čas pasi bom Illy kavo pripravila za na pot v drugo službo, sedaj pa še ta čas ni. …

Kako smo bili srečni, ko smo kupili parcelo, ker smo vedeli, da bo to naš prostor, kjer bomo velikokrat pekli in se imeli lepo. Tako smo se lotili dela in parcelo zravnali, potem pa smo potrebovali gnojilo za travo, ker trava nikakor ni hotela rasti. To se je zgodilo zaradi tega, ker smo to delali v največji vročini in nismo imeli možnosti zalivanja. 

Tako smo na travo čakali dlje časa, seveda je gnojilo za travo pomagalo, kaj šele bi bilo, če gnojila ne bi imeli. Že tako je trava rasla zelo počasi. Tako zelo počasi, da je mož dal že drugo gnojilo za travo, da bi le trava rasla. 

Potem pa so prišli deževni dnevi in seveda nas ni bilo takrat na parcelo, ker nismo imeli gori prav nič za početi. Tako je minil cel teden, preden smo prišli gor in šele potem sem videla in bila presenečena, kako zelo je zrasla trava. Končno!

Potreben je bil dež. Tisti teden je še naprej deževalo in tako smo bili vsi srečni, ker smo vedeli, ga ne bo več potrebno kupovati gnojilo za travo, ker bo trava rasla sama, saj je deževalo.

Potem pa so spet nastopili sončni dnevi in tako je trava začela rasti še bolj. Mo je izkoristil in vseeno kupil gnojilo za travo, da bi še hitreje rasla. V roku enega meseca je bila trava povsod in tako so se pikniki brez blata na čevljih začeli.

Nikoli si nisem mislila, da trava lahko tako dolgo raste, kajti doma imamo vedno problem, da zraste prehitro in moramo neprestano kositi, kaj šele, da bi potrebovali gnojilo za travo, potem bi šele rasla. Sedaj tudi na parceli raste trava, ko je enkrat zrasla. Sedaj tudi tukaj ni več potrebno gnojilo za zemljo, na to lahko pozabimo. …

Če lahko, zakaj pa ne sem razmišljal, čeprav nisem bil dober pek, ampak sem imel željo, da bi imel dober žar, saj se bom potem imel čas naučiti. Kako naj bi znal speči meso, če pa ga nisem nikoli pekel. Najbolj me je vedno zafrkaval oče, če smo prišli k njemu na žar, da ne znam speči mesa. Tako mi je včasih celo rekel, da naj jaz pripravim žar meso, a sem se tega izogibal, ker me je bilo strah, da meso ne bo dobro pečeno.

Moj oče nikoli ni imel živcev, da pa bi me naučil, vedno je le govoril, da ne znam in me zafrkaval, zato, ko sem se odločil za letno kuhinjo, ker moja žena veliko vlaga različno sanje in zelenjavo, da si bom naredil tudi moderni žar, ker se bom naučil peči. Imel sem veselje, a mi ga je oče čisto pobil, doma pa bom imel mir in se bom lahko naučil. 

Ko je oče videl, da bom imel tako moderni žar, me je spet zafrkaval, da kaj mi bo žar, če pa ne znam peči. Takrat sem se mu prvič postavil po robu in mu povedal, da ga zato tudi delam, da se bom naučil peči meso in še kaj drugega. Od takrat naprej mi ni več nikoli nič rekel. 

Ko je bila letna kuhinja narejena in ko je bil žar dokončan, sem se prvič lotil peke in upal, da oče ne pride zraven, ker sem res želel biti sam. Videl sem, da že prihaja, ker je takoj videl, da sem zakuril, tako mi je skozi pametoval, kako in kaj, tako da sem skoraj znorel. 

Naslednjič, ko sem hotel peči, pa sem najprej pomislil na to, kdaj očeta ni doma in ko mi je povedal, da z mamo gresta za vikend v hribe, sem vedel, da bo to moj vikend za žar, kjer se bom končno lahko v miru posvetil temu. Lahko vam samo povem, da je žar uspel, meso in zelenjava sta bila zelo okusna. …

Elektroerozija v tehnologiji obdelave kovin predstavlja moderen, natančen in ekološko čist postopek. Če želite dosegati visoke rezultate in pri tem porabiti zelo malo energije, potem je to idealen postopek za vaše obdelovanje kovin. Pri tem postopku ne beležijo negativnih vplivov na okolje.

Že sama beseda elektroerozija pove, da ta postopek opravite s pomočjo električne energije oziroma z iskrenjem med elektrodo in obdelovancem, ki prevaja električni tok. Med njima se torej na tisoče krat na sekundo vzpostavi in sprosti električni tok, kar povzroči raztaljenje in uparjevanje materiala na mestu, kjer se zgodi razelektritev.

Obdelava materiala poteka med dvema elektrodama v dialektrični tekočini

Kompleksen pojav, ki povzroča, da se material na mestu razelektritve raztali in upari, je elektroerozija in se vrši v dialektrični tekočini oziroma dialektriku. Njo se pod pritiskom dovaja na mesto, ki se ga obdeluje. Ima pa tudi nalogo, da hladi obdelovanec ter odvaja odvzete delce, katere ujamejo v filtre. 

Postopek iskrenja zagotavlja odnašanje materiala. Pri tem se elektroda, ki predstavlja orodje, z enakomerno hitrostjo pomika v smeri obdelovanca. Električni tok se od izvora na elektrodi spušča s pomočjo krmiljenega prekinjala. Tok je v obliki impulzov, njegovo jakost, dolžino in frekvenco pa je možno poljubno spreminjati.

Erozijski stroji precizno obdelajo material

Erozijski postopki obdelave kovin so lahko različni. To so potopna in žična elektroerozija ter elektroerozijsko brušenje ali vrtanje. Tako kot pri žični se tudi pri potopni eroziji ustvarja razelektritev med dvema prevodnikoma znotraj tekočega dielektrika. Takšen stroj s postopkom brušenja ali krušenja torej odstrani material na obdelovancih, ki so iz prevodnega materiala.

Erozija se pogosto uporablja za obdelovanje aluminija, medenine, bakra in tudi jekla. Deluje pa tudi pri nekaterih drugih prevodnih materialih, kot je na primer grafit in določene vrste keramike. Če torej razmišljate, kako bi kovino in nekatere prevodne materiale najbolj natančno obdelali, potem preverite na trgu in pobrskajte za erozijskimi stroji, katerih glavna funkcija delovanja je elektroerozija.…

Ko sem prijatelju povedal, da potrebujem žago za živo mejo, in da bom šel po službi eno kupit, me je čudno gledal. Ko sem ga vprašal, zakaj me tako gleda, je povedal, da se mu zdi čudno, da bom kar tako na hitro nekaj kupil, a se prej nisem niti prepričal.

Takrat sem se prvič vprašal, kaj je tako pomembnega, da bi moral vedeti, saj mi bodo prodajalci svetovali. No, pa mi je hitro razložil, da se moram prvo odločiti, ali želim žago na elektriko, bencin ali baterije. Pa sem imel dovolj podatkov, da sem se začel spraševati. Prijatelj je rekel, da se je na koncu odločil za baterijsko žago in tako je le prvič kupil baterije, naprej pa je kupoval še samo orodje, ker je baterije že imel. Tako ima vse doma od iste firme. Končno sem šel na splet pogledat, koliko takšne žage stanejo, ker sem imel v glavi, da bi tudi jaz vzel na baterije. 

Same žage mi niso bile tako drage, kot so me šokirale cene baterij in polnilcev. Seveda sem se zavedal, da potem ne bom potreboval kupovati naprej, tako bom lahko kupoval še samo stroje brez baterij in polnilcev, ker jih bom imel doma. Po službi sem šel v trgovino in imel malo več znanja, kar hočem. Tako sem kupil žago, baterije in polnilec za baterije. Vse skupaj me je drago stalo. Komaj sem se odločil za to. Skoraj sem vse skupaj nesel nazaj in hotel vzeti na bencin. 

Ampak sem se zavedal, da so te žage veliko bolj lahke, praktične in da mi bo kasneje žal. Sedaj jo imam, lahko začnem delati. Na to, koliko me je ta žaga za ograje stala, pa bom raje pozabil, ker je bila definitivno veliko predraga. Te cene so res previsoke, posebej za orodja in mašine. …

Spomnim se, da sem novico, da imam kožnega raka, sprejela čisto mirno. Nenavadno kajne? Odločila sem se, da kožni rak zame ne bo predstavljal bolezni, temveč zdravilo. Zdravilo? Verjetno se vam zdim zdaj še bolj nora. Zakaj zdravilo? Ne boste verjeli, vendar me je kožni rak opomnil na to, da s svojim telesom ne ravnam tako, kot bi si zaslužilo. Kožni rak mi je dal vedeti, da moram v svojem življenju nekaj spremeniti.

Če sem natančna, se je kožni rak pojavil zaradi prevelikega izpostavljanja sončnim žarkom. Vem, kar visoka cena, ki jo je moralo plačati moje zdravje. Celo življenje sem popolnoma nezaščitena uživala na žgočem poletnem soncu, zgolj zato, da sem pridobila tisto lepo zagorelost kože. Seveda, sem v mislih vedno imela besede svoje mame, ki me je že od malih nog opozarjala na nevarne učinke sončnih žarkov. Oh, ko le ne bi bila tako trmasto, svojeglavo dekle. A kako že pravijo, po toči zvoniti je prepozno. Važno je, da me novica o tem, da je moje zdravje napadel kožni rak, ni potrla do te mere, da bi čisto obupala nad življenjem. Vso svojo energijo sem rajši usmerila v to, da nastalo situacijo vzamem v svoje roke in se po hitrem postopku odpravim na zdravljenje. 

Po pogovoru z zdravnikom so kožnega raka odkrili dovolj zgodaj, zato bo zdravljenje potekalo hitro. Potrebna je operacija, pri kateri mi bodo odstranili vse melanome. Po operaciji pa sledi okrevanje, ki ga v tem trenutku še nismo dokončno definirali. Na končne informacije zdravnikov namreč še čakam. Do takrat bom skušala narediti vse, kar je v moji moči, da se na operacijo čim bolje pripravim. Vem, da se sliši zelo čudno, vendar mi je trenutna situacija dala ogromno za misliti. Misliti o sebi, svoji predstavi in o tem, kaj je v življenju res pomembno. Bolezen, kot je kožni rak, človeka resnično spremeni, važno je le, da na bolje.…

Na spletni strani zavoda za zaposlovanje sem videla, da klicni center ponuja novo delovno mesto kar trem delavcem. Piše, da je delo v podjetju magnet d.o.o v Brežicah. Glede na to, da sem trenutno brez službe, napišem prošnjo skoraj na vsa prosta delovna mesta, kjer mislim, da imam nekaj možnosti za zaposlitev.

Delo se sliši zanimivo. Podjetja ne poznam, zato bom malo pogledala po spletu in pridobila nekaj informacij. Vem pa, kaj je klicni center in kakšno delo se tam opravlja. Če povem po pravici, je klicni center daleč od moje sanjske službe. Sem že bila na razgovoru pri par podjetjih, pri enem sem celo nekaj časa delala, vendar ni bilo to to. V klicni center je klicalo toliko nezadovoljnih strank, ki so se dobesedno zadirale na nas uslužbence. Nekaj mesece sem zdržala, potem je pa ta pritisk tako zelo vplival name, da nisem več zdržala.

Pri tem podjetju piše, da je klicni center za prodajo. Ker ne bi rada izgubljala dodatnega časa, sem kar poklicala na telefonsko številko, ki je bila objavljena in povprašala, kaj je pravzaprav to delo.

Gospodična na drugi strani slušalke je bila zelo prijazna. Povedala mi je, da je to novo podjetje, zato iščejo za začetek 3 osebe, ki bodo klicale po seznamu nove stranke. Tem strankam se bodo potem ponujali njihovi izdelki. Sezname nam bodo priskrbeli v podjetju. Na začetku bo za klicni center potekalo uvajanje, kjer nas bodo naučili pravilne komunikacije in kako pravilno izpeljati pogovor. Lepo sem se ji zahvalila in odložila telefon.

Po tehtnem razmisleku me je delo kar malo minilo. Gospodična je povedala, da za klicni center izberejo vnaprej določene stranke. To pomeni, da bom neznanim osebam, morala predstaviti izdelek in jih prepričevati v nakup. Ne sliši se ravno obetavno. Verjetno bo veliko nezadovoljnih oseb na drugi strani slušalke, če samo pomislim kako je meni, ko vidim na telefonu številko za klicni center kakšne zavarovalnice. Prošnjo bom vseeno poslala, vendar nisem prepričana, da bom v primeru izbora, delo tudi sprejela.…

Pri nas je domačega šipka ogromno, problem je v tem, da ga nihče noče nabirati, ker je polno trnja. Sama pa še kako vem, da je v šipku vitamin C, ki ga človeško telo potrebuje. Nazadnje, ko je šipek dozorel, sem rekla hčerkama, da imata nalogo, da pobereta šipek, ker bomo pozimi pili čaj. 

Nista se upirali, šla sta nabirat šipek in vsake toliko sem slišala, kako se pritožujejo, vedela sem, da so se verjetno velikokrat zbodle, tako sem jima prinesla rokavice, da bi lahko naprej delale, da bo pozimi le domač vitamin C, ki ga bomo potrebovali ob vseh prehladih in virozah. Tako sem nekaj časa gledala, kako nabirajo šipek, dokler me niso prosile, če jima pomagam. Konec koncev sem si rekla, da imam čas in da jim res lahko pomagam. Skupaj smo to leto nabrale največ šipka, res smo ga nabrale veliko.

Moja naloga je bila še samo, da ga posušim za čaj in vitamin C bo pripravljen. Le zakaj bi pozimi zapravljali in kupovali dodatke k prehrani, če imamo lahko vitamin C doma. Jaz sem imela prav rada šipkov čaj, pila sem ga vedno pri svoji babici. Nikoli mi ni razlagala, zakaj ima doma samo šipkov čaj, sedaj to dobro vem, da je vedela, da šipek vsebuje vitamin C, ki je še kako pomemben za naš dober imunski sistem, ki da pozimi še kako rabimo. Njeni čaji so bili res dobri. Tako je skuhala šipkov čaj, v katerega je dala malo medu in malo limone. 

Tudi ona je imela domači šipek, a takrat jaz nisem tega cenila, ker sem bila premlada, da bi razumela, kako je vitamin C pomemben in koliko ga ima prav šipek. Glavno, da sem jaz pri njej pila šipkov čaj in da je ona vedno znala poskrbeti za moje zdravje in za moje priljubljene sladice.…